Category Archives: članki

Učenje – 1. del

Kaj je učenje? Proces, ki vključuje neke vrste spremembo vedenja. Ta sprememba mora trajati dalj časa.  Učenje pomeni tudi, da je sprememba v vedenju pogojena s preteklo izkušnjo.

Vedeti-Narediti

oxiAli bo neko vedenje izvedeno, je odvisno od več dejavnikov: priložnosti, motivacije, fizičnih sposobnosti ter učenja. Zato, ker dejanje ni bilo izvedeno, še ne pomeni, da ni naučeno. Seveda je sprememba v vedenju edini dokaz, da je prišlo do učenja, vendar to ne izključuje možnosti, da je do učenja prišlo, tudi ob odsotnosti spremembe v vedenju. Zapomniti si moramo, da se ukvarjamo z vedenjem ter sklepamo učenje.

Motivacija…rhani_igra

… so sile, ki vplivajo na žival in s tem aktivirajo ter usmerjajo njeno vedenje. Teorija nagona – vsaka posamezna žival je genetsko “opremljena” z različno količino energije za različne nagone. Kaj to pomeni? Če ima vaš pes močan plenski nagon, mu bo plensko vedenje nudilo izrazit užitek in nagrado. Če je pri vašem psu posebno izrazit nagon po hranjenju, se bo izrazito posluževal vedenj za katera se je naučil, da pospešujejo pridobivanje hrane. ipd.

Ugotoviti kaj najbolj motivira vašega psa, je ključnega pomena za uspešno šolanje.

Večinoma, do učenja ne pride brez motivacije. Ko je vedenje naučeno, do njega morda ne pride, če žival ni motivirana za odziv. V vsaki situaciji šolanja, moramo upoštevati motivacijsko stanje živali ter možnosti za učenje. Poleg tega pa še, druge “rivalske” vire motivacije. Npr. Pri učenju odpoklica, smo psa nagrajevali s hrano. Tudi lačen pes morda ne bo uspešno izvedel vaje, če se mu ponudi priložnost, da lahko lovi mačko.

nemo_lestevŠtiri stopnje učenja

1. pridobivanje

2. ponavljanje 

3. posploševanje

4. obnavljanje

V prvi fazi, žival pridobiva novo znanje. Pes se uči kaj je od njega pričakovano, vodnik pa se osredotoča na točnost odziva. V fazi ponavljanja, žival tekoče izvaja novo pridobljeno znanje. Na tej točki, izboljšujemo hitrost odziva. V tretji fazi, se žival uči, da se pridobljeno znanje nanaša na različne okoliščine in situacije. Do posploševanja redko pride avtomatično, zato je pomembno, da vodnik tej fazi posveti posebno pozornost. V fazi obnavljanja, žival novo znanje vključi v repertoar vedenj. Vodnik mora skrbeti, da se novo znanje redno obnavlja in vzdržuje na sprejemljivem nivoju. Količina potrebnega obnavljanja se razlikuje od psa do psa. Nekateri psi potrebujejo zgolj občasno ponovitev vaje, drugi pa reden in sistematičen trening.

 

Povzeto po knjigi: Excel-Erated Learning, Pamela J. Reid. 1996. James & Kenneth Publishers, Berkley, ZDA.

“vpogled v pse”

Dr. Pamela Reid je znanstvenica, behavioristka in pasja trenerka, z doktoratom s področja živalskega učenja in vedenja. Njena knjiga “Excel-erated Learning” je nepogrešljiv priročnik za vsakega pasjega trenerja in kinologa. Njena druga knjiga “Dog InSight” pa je zbirka člankov s področij vedenja, tehnik šolanja in vedenjskih problemov. Članki ponujajo znanstveno preverjene informacije, izpodbijajo mnoga “splošno znana dejstva” s področja šolanja psov in nudijo bogastvo idej za reševanje različnih vedenjskih problemov.

Eden najbolj zanimivih člankov (Small Puppies, Big Brains – Giving Your Youngster a Head Start), se ukvarja s temo mentalne stimulacije pasjih mladičev.

Reidova piše, da so, za zgodnji razvoj možganov in miselnih sposobnosti, ključnega pomena zdravje, skrb in kvalitetna prehrana. Določena področja možganov potrebujejo za ustrezen razvoj stimulacijo v “občutljivih obdobjih”.

Dokazano je, da ima rokovanje mladih živali vrsto koristnih učinkov, vključno s pospešenim fizičnim razvojem, povečano odpornostjo na bolezni, zmanjšano čustvenostjo in samozavestjo pri raziskovanju novih okolij. Mladiči s katerimi se rokuje na dnevni bazi so bolj aktivni, bolj družabni do ljudi in bolj dominantni v igri z drugimi psi, kot pa mladiči s katerimi se redko rokuje. Vendar prepogostno rokovanje ni priporočljivo. Pretirano rokovanje ali kaotična, nepredvidljiva stimulacija lahko ima škodljiv učinek na razvoj.

Behaviorist Michael Fox je umestil predhodno izolirane pasje mladiče v obogateno okolje, da bi ugotovil ali je mogoče odpraviti škodljive posledice zgodnje deprivacije. Mladiči so bili v novem okolju popolnoma preobremenjeni. Vendar so se po daljšem trudu, mladiči izboljšali in razvili na nivo normalnih pasjih mladičev, v mnogih kognitivnih in družbenih sposobnostih.

Znanstveni dokazi o koristi zgodnje mentalne stimulacije sicer niso dokončni. Možno je, da je stimulacija potrebna za maksimalni razvoj mladiča, enaka tisti, ki jo prejme mladič v povprečnem gospodinjstvu. Vendar pa nobena od študij ne kaže, da bi dodatna mentalna stimulacija škodila mladi živali. V najslabšem primeru, se bodo koristni učinki izgubili tekom razvoja živali.

Da bi mladičem zagotovili dober razvoj možganov, v prvih in najpomembnejših tednih življenja, naj odraščajo v obogatenem okolju, z raznolikimi preizkušnjami za razvoj motoričnih, senzornih in kognitivnih sposobnosti. Nujno je, da različni ljudje redno rokujejo mladiče. Izpostavljanje blagim stresnim dogodkom, lahko izboljša mladičevo sposobnost soočanja s kasnejšimi stresnimi dogodki. Najpomembneje pa je, da vzreditelji izobrazijo bodoče lastnike, saj se razvoj mladiča odvija dolgo po tem, ko odide v nov dom. Le s široko in redno socializacijo, bodo mladiči odrasli v kvalitetne družabnike.

Povzeto po Pamela Reid, Dog Insight, 2012, Dogwise Publishing, Washington, ZDA.

 

Spodnji video prikazuje delo z mladiči v Danski psarni Ascommanis, kjer vzgajajo najboljše delovne dobermane v Evropi.

 

 

 

Hujšajmo skupaj

Debelost pri psih (tako kot pri ljudeh) v sodobni družbi ni redek pojav. Nekateri lastniki enačijo hrano z ljubeznijo, drugi se s svojim psom premalo ukvarjajo, tretji “ne vidijo” problema. Seveda so nekatere pasme bolj nagnjene k debelosti kot druge – beagli, koker španijeli, labradorci, zlati prinašalci, bernski planšarski psi, itd. Sterilizacija ali kastracija upočasni pasji metabolizem ter tako poveča verjetnost prekomerne telesne teže. Razlogov za debelost pri psih je mnogo, rešitev pa samo ena…

Prvi in morda najpomembnejši korak je prepoznati in priznati problem. Kako ugotovimo ali je naš kuža predebel in nima zgolj “gostega kožuha” oziroma “močnih kosti”?

shema pasje konstitucije

– Preverjanje reber: z rokami pretipamo prsni koš psa, če reber   ne zatipamo zlahka, je                           pes predebel. Pri pogledu od zgoraj, mora imeti pes jasno viden pas. Predebel pes bo imel raven in širok hrbet ter težko določljiv pas.

– Tehtanje: doma psa najlažje stehtamo tako, da najprej stehtamo sebe, nato pa sebe s psom v naročju. Prvo težo odštejemo od druge in tako dobimo težo psa. Teža sama nam sicer pove relativno malo, smiselno je preveriti smernice oz. standard pasme. Eden od zanesljivih virov tovrstnih informacij je tale.

Kako ukrepati, ko smo si priznali, da mora naš kuža izgubiti nekaj telesne teže?

Kot pri ljudeh, ključnega pomena ni dieta, temveč GIBANJE! Tudi če našemu psu prepolovimo dnevni obrok ali ga začnemo hraniti z dietno hrano, učinek diete ne bo zadovoljiv, dokler je ne združimo z redno fizično aktivnostjo. Če imate to možnost, je najboljši način za rekreiranje debelega psa PLAVANJE. Plavanje namreč aktivira prav vse mišice, istočasno pa ne obremenjuje sklepov. Za vse, ki nimamo možnosti svojim ljubljencem nuditi rednih “plavalnih treningov” pa obstaja mnogo različnih alternativ: hoja (na povodcu), tek, tek ob kolesu, prinašanje žoge, plenska igra, agility, itd. Pomembno je, da psa obremenjujemo postopno, priporočjiv je posvet z veterinarjem, v skrajnem primeru tudi RTG slikanje kolkov in komolcev.

Naš Labi se kljub obilici energije noče igrati ne z žogo ne s “klobaso” (plenska igra), zato nam trenutno ne preostane drugega kot hoja in igra z Rhani in Nemom. Upam, da bo z upadanjem telese teže začel kazati tudi zanimanje za igrače.

Hrana – kaj in kako?

Pri hrani moramo v prvi vrsti paziti da pes zaužije manj kalorij kot jih porabi. Pomembno je, da količino hrane izmerimo in ne doziramo “po občutku”. Potrebno se je zavedati tudi, da so smernice za hranjenje, ki jih najdemo na embalaži hrane, zgolj informativne in jih je potrebno prilagajati potrebam posameznega psa. Od količine dnevnega obroka moramo nujno odšteti vse priboljške, ki jih čez dan damo psu. Dnevni obrok razdelimo na dve do štiri manjše porcije, ki jih serviramo psu vsak dan ob istem času. NIKAKOR hrana psu ne sme biti na voljo 24h/dan.

Seveda mora biti dietna hrana nizko kalorična, popularno, vendar napačno, mnenje pa je, da mora imeti tudi nizko vsebnost beljakovin. Večina dietnih oz. “lahkih” pasjih hran vsebnost mesa nadomesti z ogljikovimi hidrati. Tako nastane nizko kalorična hrana, ki kratkoročno nasiti psa. Tovrstna hrana ustvarja psa, ki je konstantno lačen ter nagnjen k “prosjačenju”, kar lahko vodi v dodatno pridobivanje telesne teže.

Kvalitetna dietna hrana ima naslednje lastnosti:

– nadpovprečna vsebnost beljakovin,

– podpovprečna vsebnost maščob,

– podpovprečna kalorična vrednost.

Visoka vsebnost beljakovin daje psu dolgoročen občutek sitosti in zmanjšuje prosjačenje. Prav tako zmanjšuje izgubo mišične mase, ki je nedobrodošel stranski učinek hujšanja. Nizka kalorična vrednost psu omogoča tudi, da je več, vendar še vedno hujša.

Edina tovrstna hrana, ki sem jo uspela odkriti na slovenskem trgu je Acana Light&Fit. Labi deluje zadovoljen, vsekakor hitro in navdušeno izprazni skledo 🙂

Vendar pozor, nobena skrajnost ni dobra! Kljub temu, da je debelost za psa zelo škodljiva, moramo paziti, da ne hujša prehitro. Za zdravo hujšanje lahko pes izgubi 1% do 2% telesne teže na teden.

Ko pes doseže željeno telesno težo, je pred nami nov cilj… vzdrževanje le-te. Zvišali bomo količino dnevnega obroka ter nadaljevali z redno fizično aktivnostjo. Pomembno je, da nadaljujemo z rednim (mesečnim) preverjanjem in beleženjem telesne teže našega psa, da se nam slučajno ne zgodi, da bi zapadli v stare vzorce.

Pa veliko uspeha vam želim!

Za vse, ki želite dodatne informacije, priporočam naslednje vire…

Dog Food Advisor

Healthy Dogs

Labi & Co. - prvi osvojeni vrh, Vremščica 1027 mnv
Labi & Co. – prvi osvojeni vrh, Vremščica 1027 mnv

you are what you eat

Briketi, konzerve, zamrznjena surova hrana, domača kuha… S čim hranimo svoje pse?

Ponudba na policah pasjih trgovin je raznolika, atraktivno pakirana in ciljno usmerjena – glede na pasmo, starost, fizično aktivnost psa, ipd. Zdi se, da se trženje življenjskega sloga seli tudi v kinološke vode. Ob tolikšni zasičenosti trga, pa se postavlja vprašanje, kako ugotovimo katera hrana je za našega psa najboljša.

Na to vprašanje izčrpno in strokovno odgovori spletna stran The Dog Food Project. Za vse, ki nimate želje ali časa, da bi se poglabljali v več strani dolgo razlago tolmačenja seznamov sestavin na pasji hrani, sledi izvleček bistvenih informacij. Poudariti je potrebno, da se navedena dejstva nanašajo predvsem suho (briketirano) pasjo hrano.

Ime izdelka

Ime izdelka je prva informacija, ki jo potrošnik opazi in ključnega pomena pri odločitvi o nakupu.

Če se hrana imenuje npr. Goveja pasja hrana, mora vsebovati vsaj 95% imenovane sestavine v dehidriranem stanju ali najmanj 70% sestavine z vsebnostjo vode. Če ime hrane vsebuje dve sestavini npr. Goveja in jeterna pasja hrana, mora skupna vsebnost obeh sestavin ustrezati zgoraj navedenim specifikacijam. (Te smernice veljajo prevsem za konzervirano hrano.)

Če ime izdelka vsebuje besedo kot je formula, t.j. Formula s piščancem, mora vsebovati vsaj 25% imenovane sestavine. Če ime vsebuje dve sestavini, npr. Formula z piščancem in rižem, mora skupna vsebnost obeh sestavin ustrezati zgoraj navedenim specifikacijam, prva pa mora biti navedena sestavina z večjo vsebnostjo.

POZOR! Ker mora imenovana vsebina sestavljati zgolj 1/4 izdelka, ni nujno, da ime izpostavlja glavno vsebino hrane. Če boste pozorno prebrali seznam sestavin, bo izgledal približno takole: Mleta koruza, meso in mesna moka, jagnetina, riž,… Iskrena sestava bi na seznamu sestavin izgledala sledeče: Jagnetina, riž, ječmenova moka, ribja moka,…

Če ime izdelka vsebuje besedo “z”, npr. hrana z govedino, mora imenovana sestavina predstavljati manj kot 3% skupne teže hrane.

POZOR! Takšno poimenovanje, nikakor ne predstavlja dejanske sestave hrane. V kolikor ne preberete seznama sestavin, kupujete “mačka v žaklju”.

V kolikor ime izdelka vsebuje besedno zvezo “z okusom”, je edini pogoj, da imenovano sestavino dejansko vsebuje. Obvezna koncentracija le-te ni predpisana.

Seznam sestavin

Sestavine morajo biti navedene, glede na vsebnost (po teži). Sestavine morajo biti poimenovane s svojim splošnim oz. laičnim imenom.

Vsebnost sestavin glede na težo, se nanaša na težo sestavin pred obdelavo. Ta podatek je pomemben, saj proizvajalci pogosto vključijo kvalitetne vsebine z vsebnostjo vode, manj kvalitetne pa v dehidrirani obliki. Na ta način hrana na prvi pogled izgleda bolj kvalitetna, kot je v resnici.

POZOR! Glavne sestavine hrane lahko na seznamu prepoznamo, glede na prvo navedbo mačobe. Vse sestavine pred prvo (vključno z) maščobo, tvorijo glavni del hrane. Ostale sestavine so prisotne v mnogo manjših koncentracijah in služijo za izboljšavo okusa, kot konzervansi, vitaminski in mineralni dodatki.

Spletna stran  The Dog Food Project vsebuje še mnogo informacij, tu so izpostavljene samo tiste, ki jih smatram za najbolj pomembne, pri izbiri dobre hrane.

V kolikor želite “bližnjico” do izbire kvalitetne pasje hrane, si oglejte spletno stran Dog Food Analysis, kjer so objavljeni seznami različnih znamk hrane za pse, ocenjenih glede na kvaliteto (od 1* do 6*). Vsaka podana ocena je tudi strokovno utemeljena.

Žal se, od najbolj kvalitetnih znamk suhe hrane (6 *), pri nas trenutno dobita samo dve – Orijen in Taste of the Wild. Od teh, ima Orijen brez dvoma bolj kvalitetno sestavo ter seveda višjo ceno. Iz izkušenj s svojimi psi lahko povem, da sta obe hrani lahko prebavljivi, energetsko izredno bogati  in (očitno) zelo okusni.

Pri nas relativno nova je surova zamrznjena hrana za pse – Natures Menu (dobite jo na pasji.net). Poizkusili je še nismo, čeprav po sestavi in konceptu deluje kakovostno in zdravo. Žal bi, pri dveh velikih psih, ki skupaj pojesta skoraj 1 kg visokoenergijskih briketov dnevno, za tovrstno hrano porabila celo premoženje.

Za konec še pojasnilo, od kod in zakaj ta članek. Dobri dve leti nazaj, se je našemu gospodinjstvu pridružil Argentinec Nemo. Do takrat sem Rhani hranila z visokoenergijskimi briketi “solidnih” znamk, kot so Royal Canin, Arden Grange, ipd. Po nekaj mesecih hranjenja s to hrano, se je Nemo iz snežnobelega mladička prelevil v rumenega. Ker sem si kupila argentinsko dogo in ne labradorca, sem se lotila odkrivanja vzrokov za to spremembo. Izkazalo se je, da vsa hrana, ki vsebuje koruzo (pa tudi druge žitarice), mojega psa obarva rumeno. Izkazalo se je tudi, da velika večina znamk hrane vsebuje žitarice, ki sicer niso najboljši vir hranilnih snovi za pse (so pa eden najcenejših).

Kaj sedaj? Najprej sem se lotila pripravljanja domačih obrokov. Dober mesec sem v kuhinji preživela več časa zaradi psov, kot zaradi sebe. Psa sta bila blazno zadovoljna, hrana jima je šla v slast. Nemo je začel izgubljati rumenilo, žal pa tudi kilograme. Njegove energetske potrebe so bile enostavno prevelike, vsaj za moje lonce 😉 Ni preostalo drugega, kot da poiščem kvalitetno visokoenergijsko hrano, brez žitaric. Najprej smo poizkusili Acano, ki ni slaba, ampak za moje pse malenkost premalo kalorična, zato smo “napredovali” na zgoraj omenjeni znamki.

Celotna izkušnja je bila kar dolgotrajen proces, ampak zdaj vsaj vem, kaj je dobro in kaj ne 🙂

Good Dog Food

VONJ – FEROMONI IN VONJAVE

William G. Syrotuck

Primerjajte pasji nos s človeškim – veliko daljši je. Pasji olfaktorni reženj je mnogo večji od človeškega, zato je sposobnost njihovih možganov za zanavanje vonjav mnogo večja od naše. Psi imajo v nosu različne živčne celice, za zaznavanje vonja.

Ena od žlez (ki teče po celi dolžini neba v pasjih ustih, palačinkaste oblike) se odziva na vse kar se dogaja z velikimi zobmi psa. Vnet pasji zob, bo imel slabšalen učinek na njegovo sposobnost zaznavanja vonja. Zato je ključnega pomena, da smo pozorni na stanje pasji zob, saj so vohalne žleze blizu velikih pasjih zob. DogNasalAnat

V pasjem nosu je veliko več čutnih celic za voh, kot v človeškem. Vonj, ki potuje skozi pasji nos, potuje mimo teh »senzorjev« oziroma čutnih celic – vsaka molekula vonja se poveže s kompatibilno celico. Živci nato prenesejo informacijo molekule vonja v pasje možgane, kjer se identificira. Raziskave kažejo, da te prenosi potekajo v obliki kratkih električnih impulzov, ki se sprožijo, ko molekula vonja najde in se poveže s pravo čutno celico v nosu.

Notranjost nosa je prekrita s sluznico. Vonj mora torej biti topen z vodo, da ga pasji vohalni organ lahko zazna. Primer netopne snovi je delec jekla, ki se ne raztopi v vodi. Potem, ko se molekule raztopijo v sluznici, se povežejo z čutnimi celicami in sprožijo impulze, ki informacijo sporočijo možganom.

Po eni od teorij, je vsaka molekula vonja drugačne oblike. Molekula se mora povezati s čutno celico, ki odgovarja njeni obliki, drugače je možgani ne bodo zaznali. To se imenuje teorija »ključa in ključavnice«. Druga teorija pravi, da ima vsaka molekula vonja svojo radijsko frekvenco. Pod nosom, imajo psi živec, ki lahko zaznava različne radijske frekvence. Ta teorija ni dokazana in med znanstveniki ni priljubljena. Najširše sprejeta je teorija ključa in ključavnice.

Zakaj imajo posamezniki različen vonj? Vonj je kombinacija potu in bakterij (na telesu), temu se reče telesni vonj. Deodoranti pobijajo bakterije. Anti-perspiranti poizkušajo zmanjšati količino potu, ter s tem količino telesnega vonja.

Živali imajo po celem telesu apokrine potne žleze, ljudje pa le ekrine potne žleze. Zato živalsko telo proizvaja več vonja, kot človeško. Nobene razlike ni, med psom izšolanim za iskanje ljudi, drog ali eksploziva. Procesi so enaki, le struktura molekul vonja je različna.

Adrenalin v telesu sproži različne kemične spremembe, ki pridejo na površino in se mešajo s potom, ter proizvajajo različne vonjave, ko jih bakterije začnejo razkrajati. Vonju strahu pravimo feromoni, t. j. še en zelo poseben vonj, ki ga oddaja telo. Če pohodite mravljo, boste opazili, da ostale mravlje začnejo hiteti. To se zgodi, ker mravlje v bližini začnejo oddajati vonj, ki ostale opozori, da je kolonija v nevarnosti. Na ta način, živali zaznavajo prisotnost nevarnosti.

Mravlje se med seboj sporazumevajo s feromoni, ne morejo pa se sporazumevati s pticami ali drugimi žuželkami. Ena vrsta živali, ne zaznava feromonov druge vrste, razen v primeru ljudi. Druge živalske vrste, lahko zaznajo človeške feromone. To je izjema, splošnega pravila. Vendar so feromoni precej novo področje preučevanja.

Izvajajo se raziskave, v katerih uporabljajo pse za odkrivanje skizofrenih v umobolnicah, saj le-ti ves čas oddajajo feromone. Vonj strahu so čisti feromoni. Tesnoba in druga čustva lahko sprožijo drugačen vonj in se razlikujejo od vonja strahu.

Pot sestavlja osem kemičnih snovi. Na človeškem telesu načeloma vedno najdemo pet različnih bakterij. Vonj torej sestavlja kombinacija osmih kemičnih snovi in petih različnih bakterij. Kot vidite, dobimo okoli 5565 različnih vonjev. Ko vas je strah ali se počutite krive ipd., se različne kemične snovi mešajo, zato oddajate drugačen vonj. Zato različni ljudje oddajajo drugačen vonj, ko jih je strah, ipd.

Psa lahko izšolate, da odkrije ljudi, ki jih je strah, ali na primer skizofrenike. Človek, ki se čuti krivega, se navadno poti iz apokrinih žlez. Človek v »normalnem stanju« se ne poti iz teh žlez. Vonj krivega človeka je močan in lahko zaznaven, t. j. vonj po strahu (verjetno pred odkritjem).

T. i. topel vonj, so mikroskopski koščki kože, ki plavajo po zraku in prenašajo pot in bakterije. Pes voha z nosom v zraku in sledi zračnim tokovom. Če koščki kože počivajo na tleh, bodo nekoliko oddaljeni od osebe, odvisno od vetra. T. i. hladen vonj je sled, ki jo oseba pusti na tleh, s tem ko pohodi in zmečka rastline na svoji poti. Pohojene rastline izpustijo različne tekočine, ki jih bakerije v zemlji takoj začnejo razgrajevati. Zato imajo stopinje drugačen vonj kot pot in »človeške« bakterije.

Izvorni članek najdete na siriusdog.com.

SPLOŠNE LASTNOSTI VEDENJA IZGUBLJENIH OSEB

William G. Syrotuck

(odlomek iz knjige »Analiza vedenja izgubljenih oseb«)

Izgubljene osebe odreagirajo na različne načine. Lahko jih zajame panika, postanejo depresivne, ali izkusijo »gozdni šok«. Panika navadno pomeni brezglav beg skozi podrast, vendar je v zgodnjih fazah manj divja. Večina ljudi doživi nekaj teh faz. Vse se začne, ko se ozrejo okoli sebe in ugotovijo, da ne prepoznajo svoje okolice, ali ko spoznajo, da predvidena pot traja precej dlje, kot bi morala. Prva reakcija je hitenje, da bi našli pravo (njim znano) mesto. »Mogoče je samo za naslednjim grebenom.« Če situacija postaja vedno bolj tuja in zmedena, lahko nastopi občutek vrtoglavice, okolica jih utesnjuje, zaradi občutka klavstrofobije, se poizkušajo »osvoboditi«. Na tej točki nastopi beg ali brezglavo lomastenje, t. j. panika. Beg je panika.

Če se izgubljeni med napadom panike popolnoma ne izčrpajo ali poškodujejo, se lahko s časom umirijo in razvijejo nekakšen načrt. Njihov načrt lahko nepristranskemu opazovalcu izgleda neracionalen, vendar ga izgubljeni, ki so popolnoma izgubili občutek za orientacijo, ne dojemajo kot nesmiselnega. Načeloma bi bilo najpametneje in najbolj varno, da bi ostali na enem mestu in se udobno, ter toplo namestili. Lahko pa jih podzavestni občutki: »To pobočje sigurno seka cesta.« ali »Vsi potoki vodijo do civilizacije.« – ženejo naprej, brez da bi pomislili na razdalje in ovire, ki jih lahko srečajo na poti.

Nekateri izgubljeni, ki ne čutijo nuje, da bi nadaljevali, (če so tega še sposobni) poskrbijo za zavetje, drugi postanejo nemočni in/ali brez volje. Njihova dejanja so pogosto predvidljiva, glede na osebnost, zdravje, izkušnje in vreme.

Ne glede na to kako zdrava ali prisebna deluje oseba, ko je rešena, je skoraj vedno prisotna določena stopnja šoka. Celo ljudje, ki umirjeno in racionalno reagirajo na izgubljenost, izkusijo t. i. gozdni šok. Mnogi izgubljeni, ki ohranijo prisebnost in sposobnost gibanja, so, ko so najdeni, sposobni normalne komunikacije. Šele, ko so bolj natančno izprašani, se izkaže, da se ne spomnijo kje so preživeli prvo noč, ali so pili vodo, ali so dan ali dva prej prečkali reko, ipd.

Nedvomno bo psihična travma izgubljenosti vplivala na vedenje. Bolj pogosta vedenja so:

Nezmožnost poskrbeti za zavetje ali ogenj

Neverjetno je, da malo posameznikov zakuri ali si naredi dobro zavetje, da bi se zaščitili pred vremenom. Morda je to povezano z neznanjem preživetja v naravi, ali nesposobnostjo, da bi sprejeli svojo situacijo. Namesto, da bi varčevali z energijo in poskrbeli za svoje udobje, se sprijaznejo z neudobjem. Zanemarjanje varčevanja z energijo in varovanja pred vremenskimi pojavi, lahko vodi v zgodnjo smrt. Tisti, ki poskrbijo za zavetje, pozabijo, jih zavetje tudi zakriva in ne označijo svoje lokacije. Redki, ki jim uspe zanetiti ogenji, ga uporabijo za signaliziranje.

Zapuščanje opreme

Večina izgubljenih je slabo opremljenih. Mnogi so predvidevali, da bodo odsotni le nekaj ur, ali niso pričakovali nenadnih vremenskih sprememb. Brez dvoma, nihče ni resno pomislil na možnost, da se izgubi ali obtiči na prostem. Osebe, ki opremo imajo, jo redko uporabijo za preživetje. Zgodilo se je, da so umrli ljudje, ki so imeli v nahrbtniku šotor, hrano in vodo. Pogosto se zgodi, da posameznik opremo odvrže. Lovec pusti svojo puško, pohodnik se znebi nahrbtnika, starejši človek plašča. Morda se to zgodi zaradi neprikladnosti nošenja, ali zaradi pozabljivosti, v stanju šoka in izčrpanosti.

Slačenje

Mnogi posamezniki se slečejo. V toplem ali vročem okolju, je to razumljivo, saj se človek hitro pregreje. Slečejo odvečna oblačila, ter jih pozabijo ali pustijo, brez da bi se zavedali, da lahko ponoči temperature padejo za 20 stopinj ali več.

Težje je razumeti, da se enak pojav zgodi tudi v precej hladnejših okoljih. Morda naglica in napor za kratek čas pregrejeta posameznika, v tem času pa izgubljeni zapustijo svoja oblačila. Pogosto se jakne, čevlji, nogavice, ipd. najdejo blizu »zadnjega počivališča« izgubljenega. Slačenje doseže celo stopnjo, ko izgubljeni redoljubno izprazni žepe, kot da se pripravlja na odhod v posteljo. Najverjetneje je razlog huda podhladitev, ko telo ne občuti več mraza. Izkušnje nas učijo, da se posamezniki, v stanju skrajne podhlajenosti ali pregretosti, lahko vedejo neracionalno, nesmiselno in brez občutka.

 

Občutek zapuščenosti

Zanimivo je, da mnogi izgubljeni ne pomislijo, da jih bo kdo iskal. Posamezniki so ignorirali helikopterje, ki bo lebdeli nad njimi. Nekateri niso vložili nobenega truda v poizkuse signalizacije, saj so bili prepričani, da jih nihče ne more videti ali slišati.

Sledljivost

Za načrtovalce iskalnih akcij, je pomembno, da lahko zasledijo prisotnost izgubljene osebe. Stopnja vidljivosti se meri glede na to ali je oseba vidna na 15 metrov. Na podlagi vidljivosti se načrtovalci odločijo za počasno in temeljito iskanje, ali hiter in bolj površen pregled terena. Če je pogrešani dobro viden, je lahko pokrivanje terena manj temeljito.

Za primerjavo metod – lahko viden pogrešani stoji ali sedi na prostem, oblečen v svetla oblačila in se odziva na klice. Težko izsledljiv pogrešani, je majhen otrok, oblečen v temna oblačila, skrit v duplini drevesa (zaradi toplote), ki se morda ne odziva na klice (zaradi strahu pred tujci).

Glavna okoliščina iskanja je vreme. V lepem, jasnem vremenu z visokimi temperaturami, so pogrešani lažje vidni. Pogosto se zgodi tudi, da posamezniki, ki so preživeli premraženo in stresno noč, poiščejo toplo in sončno mesto, kjer lahko spijo čez dan. V mrzlem vremenu, pa si pogrešani poiščejo zavetje in toploto, pod debli ali vejami, kar jih skrije.

Popotni pripomočki

Pod popotne pripomočke spadajo poti, sledi divjadi, potoki, gozdne ceste, odtočni kanali. Po njih se da potovati z najmanj napora, izgubljenemu pa dajejo tudi občutek usmerjenosti (tudi če je le-ta napačna). Vseeno jih ne uporabljajo vse izgubljene osebe.

Izvorni članek najdete na siriusdog.com.

SAMSUNG DIGITAL CAMERA