Tag Archives: argentinska

Ko bo v peklu snežilo…

Nekatere pes je težje šolati, kot druge. Takšni psi so pogosto nepozorni na vodnika, zelo jih zanima njihova okolica, silijo po svoje, vohljajo in so na splošno strašno neposlušni. Nimajo naravne želje po tem, da bi zadovoljili svojega vodnika. Po drugi strani pa so samostojni in znajo reševati probleme. Ko so motivirani, so sposobni premagati neverjetne ovire, da bi dosegli svoj cilj.

Znanstveno dokazano dejstvo je, da nobena pasma psov ni boljša v učenju kot kakšna druga pasma oz. mešanica pasem. NOBENA PASMA NI BOLJ INTELIGENTNA OD KAKŠNE DRUGE. (Genetics and the Social Behavior od the Dog. Scott & Fuller. 1965. University of Chicago Press, Chicago, ZDA)

nemo_poslušnost_1Pasme psov lahko delim v dve skupini…

Pasme vzrejene za delo s človekom: so pasme kot npr. border collie, labradorec, doberman, belgijski ovčar, ipd. Torej pasme pri katerih so rejci skozi skozi stoletja kultivirali željo po sodelovanju s človekom in sledenju ukazom.

Pasme vzrejene za samostojno delo: npr. terierji, goniči, doge, ipd. Vse pasme katerih izvorni namen je bil samostojno opravljanje neke naloge, brez usmerjanja oz. sodelovanja s človekom.

Tradicionalne metode šolanja so prilagojene psom, ki so navajeni sodelovati s človekom. To so metode z velikim poudarkom na “kazanju” in “ukazovanju”. Pri pasmah, ki so “genetsko programirane” za razmišljanje s svojo glavo in samostojno reševanje problemov, bodo imele te metode dela precej omejen učinek. Težava ni v psu, temveč v metodi.

Rešitev je sistem dela, kjer se psa motivira s tem, da mora sam reševati “probleme” in si s tem prislužiti nagrado.

 

Po metodi kinologinje Jane Killion, t. i. free shaping oz. prosto oblikovanje, je ključ do uspešnega dela, da psa naučimo ŽELJE po sodelovanju.

Zgolj 10% šolanja psa je učenje določenega vedenja, ostalih 90% pa je pripraviti psa do tega, da si želi sodelovati z nami. Pasme kot so doberman in border collie so večino časa pripravljene in sposobne za učenje, psi navajeni na samostojno razmišljanje pa redko. Osnovna naloga lastnika »samostojnega« psa je torej, da oblikuje mentalno stanje svojega psa. Ko psa bo pes željan učenja, ga lahko naučimo česarkoli.

Sistem free shapinga, skozi serijo miselnih iger, spremeni način razmišljanja samostojnih psov in jih s tem pripravi na učenje vedenj. Psu se predstavi »problem« ter pusti prostor in čas, da ga reši sam. Na ta način se izkorišča njegove naravne danosti za samostojno delo, obenem pa se pes navaja, da je delo z vodnikom lahko zabavno.

OSNOVNI KORAKI:nemo_poslušnost_2

  1. Kako se psi učijo?

Vsako vedenje ima svoje posledice.

  1. Kliker

Naš način komunikacije s psom.

  1. Pes ponuja

Cilj je psa pripraviti, da začne ponujati vedenja, brez da to od njega zahtevamo. To dosežemo skozi igre, ki spremenijo njegov način razmišljanja. Ta korak je ključnega pomena v procesu šolanja samostojnega psa.

  1. Oblikovanje (shaping)

S klikerjem in nagrado, psa sistematično učimo vedenja v majhnih korakih.

  1. Potrjevanje

Ugotovimo kaj psa najbolj motivira ter to kontroliramo. To aktivnost oz. nagrado mu omogočimo le v zameno za željeno vedenje. Skozi asociacijo, bomo strast do željene nagrade počasi prenesli na vedenje.

  1. Pozornost

Brez pozornosti, psa težko pripravimo na sodelovanje z nami. Ko izvedemo prve korake, bo naš pes imel solidno pozornost, vendar je pomembno, da to pozornost posplošimo na raznolika okolja, z različnimi motnjami.

  1. Igra

Igra je temelj dobrega odnosa vodnik-pes. Pes, ki uživa v igri z nami, bo kazal večje zanimanje za nas in naše početje. Igro lahko vedno uporabimo kot nagrado za željeno vedenje.

  1. Vedenja

Šele na tej točki, začnemo psa učiti različna vedenja, kot so sedi, prostor, pridi…

  1. Življenje v sožitju

Utrjevanje naučenega tekom vsakodnevnega življenja.

 

Povzeto po knjigi: When Pigs Fly!. Jane Killion. 2007. Dogwise Publishing, Washington, ZDA.

Nemo se druži

No, večinoma sem se družila jaz, pesjanarja pa sta bolj opazovala. Vseeno, se je imel Nemo, po enem letu, zopet priložnost poigrati s svojo sestrico Abby (Niaro). Moja “črna ovca” Rhani pa ima tako raje, da se tuji psi držijo bolj na distanci 🙂

Na 2. srečanju lastnikov pasme Dogo Argentino, se je zbralo petnajst dogotov in nekaj več dvonožnih spremljevalcev. Za eno popoldne se nas je usmililo celo vreme, tako da je bilo druženje na poligonu ŠKK Vrhnika prijetno in minimalno blatno. Debate so bile kinološke, hrana okusna in družba prijetna…

moj prvi inštruktorski…

Pa je za mano, moj prvi tabor s postojnskim klubom, predvsem pa prvi na katerem sem vodila čisto svojo skupino…

Usklajevati in voditi delo šestih vodnikov in sedmih psov (pa še trenirati zraven) je bil vsekakor velik izziv, vendar dobrodošel in težko pričakovan. K sreči bi si težko želela boljšo ekipo. Vsi trije dnevi so bili polni pozitivne energije, dobro izvedenih iskanj, prijetnega druženja in smeha do solz. Imela sem priložnost (uspešno) reševati tuje probleme, podajati svoje znanje ter usklajevati zahtevnost iskanj s sposobnostmi psa. Učenje pa je dvostranski proces, kolikor sem dala, sem tudi prejela, vsaka izkušnja je neprecenljiva.

Na taboru samem, smo bili precej pisana druščina – gostov s hrvaških klubov UPPH in KOSSP je bilo več kot nas postonjčanov. Tako smo imeli priložnost spoznati en kup novih zanimih vodnikov in psov ter utrjevati medsoseske odnose, jaz pa tudi vaditi svojo pohabljeno hrvaščino 🙂 Taborili smo nekje nad Cerknico. Lokacija je bila zelo lepa, klima pa zelo mrzla, tako da je bilo martinčkanje na ruševinah ultra dobrodošlo. Še en superlativ tabora je bila hrana – boljše in bolj zlate kuharice od Slađane, ne bi mogli najti, treba pa je izpostaviti tudi Matjaževo podpeko.

Kar se tiče mojih mrcin, sta dobro prenesla intenzivnost in obsežnost dela. Vendar so bili trije delovni dnevi čez glavo dovolj, saj sta domov prišla čisto izmučena, danes pa se že cel dan prestavljata iz sonca v senco in nazaj.

Povrhu vsega, sem dobila tudi svoja prva varovanca, Matjaža in Dito. Ko ju gledam, se spomnim svojih začetkov, ko sva z Rhani začeli trenirati pri ERP KD Ljubljana – težko bi našli bolj zagnan in dela željan par. Danes je Rhani dama srednjih let, ki ne trati energije in na katero se lahko vedno zanesem. Jaz pa lahko vse česar me je naučila, prenašam na novega zagnanega vodinka, ki vpija informacije kot spužva in se nikoli ne utrudi kinoloških debat 🙂

Počasi bo dovolj sentimentalnosti. Za konec naj se zahvalim Majdi in delovni skupini B – Mario & Rio, Saša & Scar & Rufi, Mitja & Tobi, Rebeka & Dax, Matjaž & Dita, Tadeja & Kan – hvala za izkazano zaupanje.

v rovih Rupnikove linije

Vročina nas je pregnala v hlad in temo. Zadnji (uradni) trening pred poletnimi počitnicami, smo naredili v rovih Rupnikove linije nad Planino. 10 stopinj in trda tema, sicer dobrodošli pogoji sredi vročinskega vala, so tudi precej zahtevni pogoji za iskanje. Kljub prepihu, psi vonja skoraj niso zaznali, ves se je namreč dvigoval pod strop rova. Če dodamo še neprodorno temo, dobimo eno zelo zahtevno iskanje.

Naredili smo drugačen in osvežujoč trening, brez da bi naše štirinožce izpostavljali nevarnostim vročinske preobremenitve. Za nagrado nas je na društvu čakal zaključni piknik, z dobro družbo in odlično hrano. Za slednje pa gre zahvala predvsem Matjažu in Tadeji 🙂