Tag Archives: nemški ovčar

“obramba” za vsakogar

V zadnjih letih sodobna družba doživlja pravi “doggy boom”… pes kot družinski član, življenjski sopotnik ali celo nadomestilo za otroka. Temu primerno se razvija tudi storitvena industrija – pasje šole, varstva in saloni se množijo kot gobe po dežju. Podobno se dogaja tudi s kinološkimi športi. Medtem, ko discipline kot so agility, rally obedience in mantrailling doživljajo razcvet pa IPO – najstarejši med kinološkimi športi – počasi tone v pozabo.

Večina laikov IPO (po novem IGP) pozna po disciplini obrambe, čeprav je program dejansko sestavljen iz treh disciplin – sledi, poslušnosti in obrambe. Priljubljen je predvsem pri kinologih “stare šole” ter nekaterih mlajših lastnikih delovnih pasem kot so belgijski in nemški ovčar.

Splošno je razširjeno mnenje, da psi, ki trenirajo obrambo postanejo agresivni in niso primerni za vrvež vsakodnevnega življenja. Znano je tudi, da se pri treningih obrambe marsikdo poslužuje grobih, korekcijskih metod, kar še dodatno odvrne potencialne  udeležence.

Vendar, ali je vse to res? Kot vedno, ima vsaka zgodba dve plati.

Foto: Anja Troha
Foto: Anja Troha

Če zelo poenostavimo, pri treningih obrambe psi zagrizejo v zaščitni rokav, ki ga nosi t.i. marker ter se z njim borijo. Da psa te reakcije naučimo, se sprva dela na igračo (klobaso), nato na blazino za grizenje in na koncu na rokave različnih velikosti in trdot. Vse pa se torej začne z IGRO. In igra lahko tudi ostane, v kolikor ima pes dovolj plenskega nagona, marker pa dovolj znanja ter občutka za psa.

Za grizenje rokava lahko namreč marker proži enega ali kombinacijo dveh nagonov – PLENSKEGA in OBRAMBNEGA. Pri slednjem, se pes počuti ogroženega in ugrizne iz potrebe po obrambi sebe oziroma želje po dominiranju nasprotnika. Pri aktivaciji obramnega nagona psa naučimo, da na grožnjo reagira z ugrizom. Od tod izvira tudi stereotip, da psi, ki trenirajo obrambo postanejo agresivni.

Nasprotno, pri aktiviranju plenskega nagona, psu celoten trening predstavlja zgolj igro, rokav, ki ga grize pa igračo. Ta način treninga psu krepi samozavest, razvija odnos z vodnikom, predstavlja konkretno fizično aktivnost in ventil za plenski nagon. V kolikor je pes bolj plašne narave, se verjetnost za agresijo zmanjša, saj se skozi redno “premagovanje markerja” začne počutiti močnejšega in bolj sigurnega.

Skratka, treningi obrambe, ki temeljijo

Processed with VSCO with f2 preset
Foto: Pavlina Mueller

na plenskem nagonu,  so primerni za VSE. Lahko se ga lotite s klasičnimi IPO pasmami, kot so nemški ovčar, doberman ali rottweiler pa tudi z ne-tipičnimi, kot so beli ali veliki švicarski ovčar, border collie, jack russel. Pomembno je le, da imajo psi dovolj želje po delu in da najdete markerja z malo posluha in razumevanja za “drugačne” 😉 Morda vas bo delo potegnilo in se boste lotili celotnega IPO programa ali pa boste ostali zgolj pri tedenski “plenski zabavi”. Konec koncev je važno samo, da se oba s psom zabavata in produktivno porabita skupni čas.

 

Naslovna fotografija: Anja Troha

 

 

delovne pasme

belgijski ovčar - tervuren
belgijski ovčar – tervuren

Mnogo bodočih pasjih lastnikov psa kupuje z očmi. Nekateri na osnovi najnovejšega hollywoodskega hita, s štirinožno filmsko zvezdo v ospredju. Marsikdo ni pripravljen na zahteve in potrebe pasme, ki jo pripelje v svoj dom.

Pasme tipa bull, molosoidi ipd. so pogosto zahtevne za šolanje, medtem ko so razni ovčarji, ptičarji in prinašalci hitro učljivi. Prav ta učljivost, ki izvira iz velike želje po delu, pa je dvorezen meč. Tovrstni psi imajo ogromno energije, ki jo je potrebno konstruktivno usmeriti. V nasprotnem primeru, ventil zanjo najdejo sami in njihova vedenja so večinoma neželena in destruktivna.

Delovna pasma je kategorija, ki v različnih državah zajema različne pasme. Povsod pa označuje hitro učljive in

border collie ... hiperaktivec
border collie … hiperaktivec

inteligentne*, aktivne, vodljive pasme. So dobri in zvesti spremljevalci, vendar neprimerni hišni ljubljenčki za povprečno družino. V večini primerov, v to skupino spadajo nemški ovčar, belgijski ovčar, doberman, rottweiler, veliki šnavcer, bokser, ipd.

Pri svojem delu, se pogosto srečujem s pasjimi lastniki, ki ne vedo kako bi ukrotili svojega nadobudnega in hiperaktivnega štirinožca. Marsikdo se je s psom udeležil osnovnega šolanja, kjer sta blestela. Dva, tri leta kasneje pa se pes zaganja na povodcu, neprestano laja za ograjo, razkopava grede in zgrize vse kar mu je v dosegu. Razlog je enostaven, psu je dolgčas.

Delovne pasme so bile vzrejane z enim razlogom, za delo. V sodobnem času, ko so psi v veliki meri hišni ljubljenčki, vsi nagoni, ki so jih skozi stoletja rejci skrbno gojili, naenkrat nimajo več smisla oz. namena. Prav zaradi tega, se v zadnjih letih različni kinološki športi razvijajo kot gobe po dežju. Agility, rally obedience, flyball, frizbi, schutzhund (oz. IPO), ipd. so aktivnosti v katerih se lahko pasji lastniki organizirano udejstvujejo s svojim psom ter s tem konstruktivno trošijo njihovo neizmerno energijo.

domači poligon za agility
domači poligon za agility

Seveda organizirani treningi niso edina možnost. Psa lahko zaposlimo tudi doma, skozi miselne igre oz. delo z nosom, na domačem agility poligonu, s “treningom” poslušnosti na sprehodu ali rednim učenjem novih trikov. Sky’s the limit 😉

V zadnjem času sem se srečala z dvema vzorčnima primeroma pripravljenega in nepripravljenega pasjega lastnika. Prvi primer sta border collie in njegov lastnik, ki živita nekoliko odmaknjeno, zato imata doma za hišo svoj lastni agility poligon. Drugi primer je belgijska ovčarka, ki jo (pri skoraj dveh letih starosti) učimo vajo prostor in prinašanja žoge. Verjetno je odveč zapisati, da svoji lastnici povzroča obilo sivih las.

 

Od treniranih delovnih psov lahko pri delu zahtevamo visoko stopnjo koncentracije in natančnosti.

Trening popolnega položaja pri prosti vodljivosti, pri mladem psu…