Tag Archives: pes

you are what you eat

Briketi, konzerve, zamrznjena surova hrana, domača kuha… S čim hranimo svoje pse?

Ponudba na policah pasjih trgovin je raznolika, atraktivno pakirana in ciljno usmerjena – glede na pasmo, starost, fizično aktivnost psa, ipd. Zdi se, da se trženje življenjskega sloga seli tudi v kinološke vode. Ob tolikšni zasičenosti trga, pa se postavlja vprašanje, kako ugotovimo katera hrana je za našega psa najboljša.

Na to vprašanje izčrpno in strokovno odgovori spletna stran The Dog Food Project. Za vse, ki nimate želje ali časa, da bi se poglabljali v več strani dolgo razlago tolmačenja seznamov sestavin na pasji hrani, sledi izvleček bistvenih informacij. Poudariti je potrebno, da se navedena dejstva nanašajo predvsem suho (briketirano) pasjo hrano.

Ime izdelka

Ime izdelka je prva informacija, ki jo potrošnik opazi in ključnega pomena pri odločitvi o nakupu.

Če se hrana imenuje npr. Goveja pasja hrana, mora vsebovati vsaj 95% imenovane sestavine v dehidriranem stanju ali najmanj 70% sestavine z vsebnostjo vode. Če ime hrane vsebuje dve sestavini npr. Goveja in jeterna pasja hrana, mora skupna vsebnost obeh sestavin ustrezati zgoraj navedenim specifikacijam. (Te smernice veljajo prevsem za konzervirano hrano.)

Če ime izdelka vsebuje besedo kot je formula, t.j. Formula s piščancem, mora vsebovati vsaj 25% imenovane sestavine. Če ime vsebuje dve sestavini, npr. Formula z piščancem in rižem, mora skupna vsebnost obeh sestavin ustrezati zgoraj navedenim specifikacijam, prva pa mora biti navedena sestavina z večjo vsebnostjo.

POZOR! Ker mora imenovana vsebina sestavljati zgolj 1/4 izdelka, ni nujno, da ime izpostavlja glavno vsebino hrane. Če boste pozorno prebrali seznam sestavin, bo izgledal približno takole: Mleta koruza, meso in mesna moka, jagnetina, riž,… Iskrena sestava bi na seznamu sestavin izgledala sledeče: Jagnetina, riž, ječmenova moka, ribja moka,…

Če ime izdelka vsebuje besedo “z”, npr. hrana z govedino, mora imenovana sestavina predstavljati manj kot 3% skupne teže hrane.

POZOR! Takšno poimenovanje, nikakor ne predstavlja dejanske sestave hrane. V kolikor ne preberete seznama sestavin, kupujete “mačka v žaklju”.

V kolikor ime izdelka vsebuje besedno zvezo “z okusom”, je edini pogoj, da imenovano sestavino dejansko vsebuje. Obvezna koncentracija le-te ni predpisana.

Seznam sestavin

Sestavine morajo biti navedene, glede na vsebnost (po teži). Sestavine morajo biti poimenovane s svojim splošnim oz. laičnim imenom.

Vsebnost sestavin glede na težo, se nanaša na težo sestavin pred obdelavo. Ta podatek je pomemben, saj proizvajalci pogosto vključijo kvalitetne vsebine z vsebnostjo vode, manj kvalitetne pa v dehidrirani obliki. Na ta način hrana na prvi pogled izgleda bolj kvalitetna, kot je v resnici.

POZOR! Glavne sestavine hrane lahko na seznamu prepoznamo, glede na prvo navedbo mačobe. Vse sestavine pred prvo (vključno z) maščobo, tvorijo glavni del hrane. Ostale sestavine so prisotne v mnogo manjših koncentracijah in služijo za izboljšavo okusa, kot konzervansi, vitaminski in mineralni dodatki.

Spletna stran  The Dog Food Project vsebuje še mnogo informacij, tu so izpostavljene samo tiste, ki jih smatram za najbolj pomembne, pri izbiri dobre hrane.

V kolikor želite “bližnjico” do izbire kvalitetne pasje hrane, si oglejte spletno stran Dog Food Analysis, kjer so objavljeni seznami različnih znamk hrane za pse, ocenjenih glede na kvaliteto (od 1* do 6*). Vsaka podana ocena je tudi strokovno utemeljena.

Žal se, od najbolj kvalitetnih znamk suhe hrane (6 *), pri nas trenutno dobita samo dve – Orijen in Taste of the Wild. Od teh, ima Orijen brez dvoma bolj kvalitetno sestavo ter seveda višjo ceno. Iz izkušenj s svojimi psi lahko povem, da sta obe hrani lahko prebavljivi, energetsko izredno bogati  in (očitno) zelo okusni.

Pri nas relativno nova je surova zamrznjena hrana za pse – Natures Menu (dobite jo na pasji.net). Poizkusili je še nismo, čeprav po sestavi in konceptu deluje kakovostno in zdravo. Žal bi, pri dveh velikih psih, ki skupaj pojesta skoraj 1 kg visokoenergijskih briketov dnevno, za tovrstno hrano porabila celo premoženje.

Za konec še pojasnilo, od kod in zakaj ta članek. Dobri dve leti nazaj, se je našemu gospodinjstvu pridružil Argentinec Nemo. Do takrat sem Rhani hranila z visokoenergijskimi briketi “solidnih” znamk, kot so Royal Canin, Arden Grange, ipd. Po nekaj mesecih hranjenja s to hrano, se je Nemo iz snežnobelega mladička prelevil v rumenega. Ker sem si kupila argentinsko dogo in ne labradorca, sem se lotila odkrivanja vzrokov za to spremembo. Izkazalo se je, da vsa hrana, ki vsebuje koruzo (pa tudi druge žitarice), mojega psa obarva rumeno. Izkazalo se je tudi, da velika večina znamk hrane vsebuje žitarice, ki sicer niso najboljši vir hranilnih snovi za pse (so pa eden najcenejših).

Kaj sedaj? Najprej sem se lotila pripravljanja domačih obrokov. Dober mesec sem v kuhinji preživela več časa zaradi psov, kot zaradi sebe. Psa sta bila blazno zadovoljna, hrana jima je šla v slast. Nemo je začel izgubljati rumenilo, žal pa tudi kilograme. Njegove energetske potrebe so bile enostavno prevelike, vsaj za moje lonce 😉 Ni preostalo drugega, kot da poiščem kvalitetno visokoenergijsko hrano, brez žitaric. Najprej smo poizkusili Acano, ki ni slaba, ampak za moje pse malenkost premalo kalorična, zato smo “napredovali” na zgoraj omenjeni znamki.

Celotna izkušnja je bila kar dolgotrajen proces, ampak zdaj vsaj vem, kaj je dobro in kaj ne 🙂

Good Dog Food

v rovih Rupnikove linije

Vročina nas je pregnala v hlad in temo. Zadnji (uradni) trening pred poletnimi počitnicami, smo naredili v rovih Rupnikove linije nad Planino. 10 stopinj in trda tema, sicer dobrodošli pogoji sredi vročinskega vala, so tudi precej zahtevni pogoji za iskanje. Kljub prepihu, psi vonja skoraj niso zaznali, ves se je namreč dvigoval pod strop rova. Če dodamo še neprodorno temo, dobimo eno zelo zahtevno iskanje.

Naredili smo drugačen in osvežujoč trening, brez da bi naše štirinožce izpostavljali nevarnostim vročinske preobremenitve. Za nagrado nas je na društvu čakal zaključni piknik, z dobro družbo in odlično hrano. Za slednje pa gre zahvala predvsem Matjažu in Tadeji 🙂

VONJ – FEROMONI IN VONJAVE

William G. Syrotuck

Primerjajte pasji nos s človeškim – veliko daljši je. Pasji olfaktorni reženj je mnogo večji od človeškega, zato je sposobnost njihovih možganov za zanavanje vonjav mnogo večja od naše. Psi imajo v nosu različne živčne celice, za zaznavanje vonja.

Ena od žlez (ki teče po celi dolžini neba v pasjih ustih, palačinkaste oblike) se odziva na vse kar se dogaja z velikimi zobmi psa. Vnet pasji zob, bo imel slabšalen učinek na njegovo sposobnost zaznavanja vonja. Zato je ključnega pomena, da smo pozorni na stanje pasji zob, saj so vohalne žleze blizu velikih pasjih zob. DogNasalAnat

V pasjem nosu je veliko več čutnih celic za voh, kot v človeškem. Vonj, ki potuje skozi pasji nos, potuje mimo teh »senzorjev« oziroma čutnih celic – vsaka molekula vonja se poveže s kompatibilno celico. Živci nato prenesejo informacijo molekule vonja v pasje možgane, kjer se identificira. Raziskave kažejo, da te prenosi potekajo v obliki kratkih električnih impulzov, ki se sprožijo, ko molekula vonja najde in se poveže s pravo čutno celico v nosu.

Notranjost nosa je prekrita s sluznico. Vonj mora torej biti topen z vodo, da ga pasji vohalni organ lahko zazna. Primer netopne snovi je delec jekla, ki se ne raztopi v vodi. Potem, ko se molekule raztopijo v sluznici, se povežejo z čutnimi celicami in sprožijo impulze, ki informacijo sporočijo možganom.

Po eni od teorij, je vsaka molekula vonja drugačne oblike. Molekula se mora povezati s čutno celico, ki odgovarja njeni obliki, drugače je možgani ne bodo zaznali. To se imenuje teorija »ključa in ključavnice«. Druga teorija pravi, da ima vsaka molekula vonja svojo radijsko frekvenco. Pod nosom, imajo psi živec, ki lahko zaznava različne radijske frekvence. Ta teorija ni dokazana in med znanstveniki ni priljubljena. Najširše sprejeta je teorija ključa in ključavnice.

Zakaj imajo posamezniki različen vonj? Vonj je kombinacija potu in bakterij (na telesu), temu se reče telesni vonj. Deodoranti pobijajo bakterije. Anti-perspiranti poizkušajo zmanjšati količino potu, ter s tem količino telesnega vonja.

Živali imajo po celem telesu apokrine potne žleze, ljudje pa le ekrine potne žleze. Zato živalsko telo proizvaja več vonja, kot človeško. Nobene razlike ni, med psom izšolanim za iskanje ljudi, drog ali eksploziva. Procesi so enaki, le struktura molekul vonja je različna.

Adrenalin v telesu sproži različne kemične spremembe, ki pridejo na površino in se mešajo s potom, ter proizvajajo različne vonjave, ko jih bakterije začnejo razkrajati. Vonju strahu pravimo feromoni, t. j. še en zelo poseben vonj, ki ga oddaja telo. Če pohodite mravljo, boste opazili, da ostale mravlje začnejo hiteti. To se zgodi, ker mravlje v bližini začnejo oddajati vonj, ki ostale opozori, da je kolonija v nevarnosti. Na ta način, živali zaznavajo prisotnost nevarnosti.

Mravlje se med seboj sporazumevajo s feromoni, ne morejo pa se sporazumevati s pticami ali drugimi žuželkami. Ena vrsta živali, ne zaznava feromonov druge vrste, razen v primeru ljudi. Druge živalske vrste, lahko zaznajo človeške feromone. To je izjema, splošnega pravila. Vendar so feromoni precej novo področje preučevanja.

Izvajajo se raziskave, v katerih uporabljajo pse za odkrivanje skizofrenih v umobolnicah, saj le-ti ves čas oddajajo feromone. Vonj strahu so čisti feromoni. Tesnoba in druga čustva lahko sprožijo drugačen vonj in se razlikujejo od vonja strahu.

Pot sestavlja osem kemičnih snovi. Na človeškem telesu načeloma vedno najdemo pet različnih bakterij. Vonj torej sestavlja kombinacija osmih kemičnih snovi in petih različnih bakterij. Kot vidite, dobimo okoli 5565 različnih vonjev. Ko vas je strah ali se počutite krive ipd., se različne kemične snovi mešajo, zato oddajate drugačen vonj. Zato različni ljudje oddajajo drugačen vonj, ko jih je strah, ipd.

Psa lahko izšolate, da odkrije ljudi, ki jih je strah, ali na primer skizofrenike. Človek, ki se čuti krivega, se navadno poti iz apokrinih žlez. Človek v »normalnem stanju« se ne poti iz teh žlez. Vonj krivega človeka je močan in lahko zaznaven, t. j. vonj po strahu (verjetno pred odkritjem).

T. i. topel vonj, so mikroskopski koščki kože, ki plavajo po zraku in prenašajo pot in bakterije. Pes voha z nosom v zraku in sledi zračnim tokovom. Če koščki kože počivajo na tleh, bodo nekoliko oddaljeni od osebe, odvisno od vetra. T. i. hladen vonj je sled, ki jo oseba pusti na tleh, s tem ko pohodi in zmečka rastline na svoji poti. Pohojene rastline izpustijo različne tekočine, ki jih bakerije v zemlji takoj začnejo razgrajevati. Zato imajo stopinje drugačen vonj kot pot in »človeške« bakterije.

Izvorni članek najdete na siriusdog.com.

Državno prvenstvo reševalnih psov 2013

Drugi vikend v maju, je v Logatcu potekalo državno prvenstvo reševalnih psov. Za naju z Rhani, tretje. Medtem, ko je bil lani cilj doseči uvrstitev (za kar je potreben pozitiven rezultat v obeh disciplinah), sem letos ciljala na višja mesta, ter kvalifikacijo na svetovno prvenstvo. Za Nemota je bilo to prvo prvenstvo in tudi prvi izpit druge stopnje, zato sem upala zgolj na čim lepše delo.

Kljub dobri organizaciji tekmovanja, udeleženci letos nismo imeli lahkega dela v nobeni od disciplin. Na ruševini se je eden od grobov izkazal za nemogoče zahtevnega. Iskanje pogrešanega je potekalo na zelo razgibanem terenu, polnem vrtač, z izredno spremenljivim vetrom. Poslušnost in ovire pa so bile čista loterija, saj je poleg nestanovitnega vremena, na rezultat vplivalo tudi nestanovitno sojenje sodnika.

Kljub vsem neprilikam, sem zelo ponosna na delo svojih psov. Z Nemom sva bila na poslušnosti pozitivna, na ruševini pa nama je zmanjkal en marker, tisti ki jo je »zagodel« tudi precej bolj izkušenim psom. Čeprav naju čaka še precej dela, sva na pravi poti. Uvrstitve nisva dosegla, vendar sva po sešetevku točk zasedla 15. mesto, kar sploh ni slabo za dveletno dogo. Nad rezultatom, ki sva ga dosegli z Rhani, sicer nisem navdušena. Kljub temu, da je 8. mesto precejšen napredek od lanskega 16., sva sposobni še veliko več. Zelo pa sem zadovoljna z mojo Rančuljo. Na poslušnosti je konkretno deževalo pa je vseeno dala vse od sebe. Za slabe točke se lahko zahvaliva predvsem sodniku, ne pa najinemu delu. Na iskanju je bilo njeno delo, kljub zahtevnemu terenu, skoraj brezhibno. Na koncu je sodnica kar ni mogla prehvaliti. Edina, vendar velika, pomanjklivost je bila zapuščanje markerja. To pa lahko pripišem sama sebi, saj sem naredila napako v treningu. Nikoli se mi še ni zgodilo, da bi poizkušala nekaj izpilit in s tem naredila tako veliko škodo. We live and learn.

Kljub temu, da so bile končne točke bolj klavrne in uvrstitev slabša od željene, me vsakič, ko se spomnim, koliko superlativov je uporabila sodnica za MOJEGA psa, kar dvigne od tal. Ta zmaga je moja zasebna, ampak nič manj vredna, če zanjo nisem dobila pokala 🙂