Tag Archives: signali

šolska

V zadnjih letih med pasjeljubci močno narašča priljubljenost pasem tipa bull, mastiff, doga, ipd. Pasme postajajo bolj prepoznavne ter lažje dostopne. Mnogi si jih omislijo kot družinske ljubljenčke, spet drugim je všeč na koncu povodca voditi straho-spoštovanje vzbujajočega psa, nekateri pa so seveda pravi ljubitelji pasem.  Žal ljudje pogosto kupujejo z očmi in ne z glavo ter tako polnijo zavetišča ali iz svojih očarljivih in nadobudnih mladičkov ustvarijo negotove, nezaupljive pse.

Iz nestrpnosti in nerazumevanja, je družba te pasme poimenovala za nevarne… Podoba agresivnega, popadljivega psa bull pasme je zasidrana globoko v zavest laične javnosti.

Resnica je seveda popolnoma drugačna. Pasme, ki so bile vzrejene za boje, lov ali kot čuvaji so resnično bolj zahtevne za vzgojo in šolanje, kot konvencionalni pasji ljubljenčki. Vendar ob pravilnem ravnanju postanejo ljubeči, zvesti in priljudni štirinožni spremljevalci. Vse kar potrebujejo je veliko socializacije, nekaj preventive in doslednega lastnika.

nemo&abbyKer programi običajnih pasjih šol niso prilagojeni specifikam teh “zahtevnih” pasem, sem se odločila da začnem s svojimi programi, ki ne bodo toliko osredotočeni na vaje poslušnosti, temveč bolj na navajanje na nove okolja, socializacijo in še posebej na preventivno vzgojo pasjih mladičev.

Kakšna je preventivna vzgoja?

Razvijanje mehkega ugriza pri psu

Ugrizne lahko vsak pes. So pa različne pasme bolj ali manj nagnjene umiku ali obrambi. Razlikujejo se seveda tudi po moči ugriza. Zato je bistvenega pomena, da že mladiča naučimo kako boleč je za nas njegov ugriz, saj se s tem navadi pazljivo uporabljati svoj gobec.

Preventiva pred varovanjem sklede / prostora

Varovanje sklede s hrano je relativno pogost pojav pri psih. Toliko bolj pri pasmah, ki so karakterno zelo močne. Z minimalno vsakodnevnega truda, lahko poskrbimo, da si naš pes nikoli ne bo začel lastiti posode.

Navajanje na fizični kontakt

Postopno navajanje na rokovanje z različnimi deli psa (gobec, tace, rep, ipd.) nam bo močno olajšalo obiske pri veterinarju, striženje krempljev in druge podobne priložnosti.

Razvijanje odnosa vodnik-pes

Skozi igro in delo, krepimo odnos med psom in njegovim vodnikom oz. vodniki. Skupen trud in zabava izgrajujeta pristno in ljubeče razmerje z vašim štirinožnim spremljevalcem in s tem manjšata možnost, da bi vam “zrasel čez glavo”.

bandaMiritveni signali

Najpomembnejša “preventivna vzgoja lastnikov” pa je prepoznavanje miritvenih signalov. Kadar je psu neprijetno, stresno ali ga je strah kaže znake s katerimi poizkuša pomiriti okolico in sporočiti svojo stisko. V kolikor smo sposobni prepoznati te signale, lahko umirimo oz. razrešimo marsikatero situacijo, ki bi lahko izzvala agresijo, preden se razvije predaleč.

 

Vsi opisani vzgojni prijemi so seveda koristni za vse pasme psov, vendar bolj pomembni za zahtevne pasme. Pogosto je pri teh pasmah namreč nivo tolerance precej nižji kot pri drugih, manj zahtevnih.

 

On talking terms with dogs…

Pred nekaj meseci sem “predelala” novo knjigo oz. knjižico – On Talking Terms With Dogs: Calming Signals, avtorice Turid Rugaas. Ko sem jo končala, sem jo takoj prebrala še enkrat. To ni bil ravno zahteven projekt, saj ima samo 79 strani, z veliko slikovnega materiala. Knjiga je kratka in jedernata, vendar neprecenljiva za vsakega inštruktorja pa tudi (predanega) pasjega lastnika. Govori namreč o telesni govorici psov, natančneje o t. i. miritvenih signalih – signalih s katerimi psi pomirjajo sami sebe in svoje okolje (druge pse in ljudi) ter izražajo svoje miroljubne namene.

Po srečnem naključju avtorica prihaja v naše konce, zagrebški KOSSP v aprilu organizira dvodnevni seminar Turid Rugaas. Po nesrečnem naključju seminar pade na isti vikend kot državno prvenstvo reševalnih psov, ki sem se ga nameravala udeležiti z Rhani in Nemotom. Včasih je pač potrebno izbirati, če ne bo šlo drugače, bom državno izpustila. Izpiti so dokaj pogosto, na izobraževnju pa sem bila nazadnje pred dobrim letom, na predavanju tako eminentne kinologinje pa sploh še nikoli.

Kljub temu, da knjiga polna koristnih informacij, me se me je najbolj dotaknil Prolog, v katerem je avtorica zapisala:

Kot petletno dekle, sem sanjal, da bi kot odrasla delala “nekaj za pse”. 

Nisem vedela kaj, saj nisem vedela kaj bi se delati dalo. Leta so minevala in želja je rasla. Življenjska pot me je vodila do lastne cvetoče pasje šole in moja želja je bila izpolnjena.

Dosegla sem svoj cilj in ga še presegla. Upala sem, da bom lahko pomagala psom v moji soseščini – bila sem že na več koncih sveta. Vsako leto delam s skoraj tisoč psi, mnogim od njih pomagam do boljšega življenja. Za svoje delo s psi sem prejela veliko denarno nagrado. Mislim, da sem edini pasji trener, ki mu je to kdaj uspelo.

Brez dvoma tudi vem, da je končni cilj neuresničljiv. Vedno bodo potrebovali pomoč novi psi, to je nikoli-dokončana zgodba. Vendar zdaj vem kam me pelje moja pot in potovanje samo me zaposljuje bolj kot vprašanje kaj se skriva za naslednjim ovinkom. 

Čutim se priviligirano, da lahko delam tisto kar sem si vedno želela in to bom počela do konca svojih dni. Z vsemi svojimi sposobnostmi, energijo in znanjem bom pomagala čim večjemu številu psov – da naredim nekaj za pse, ker so oni naredili tako veliko zame.

 

Fotografija iz naslovice knjige On Talking Terms On Dogs
Fotografija iz naslovice knjige On Talking Terms On Dogs