Tag Archives: voh

čudoviti svet vonjav

Kot mi, psi vidijo, slišijo, vohajo, okusijo in občutijo, vendar so njihova čutila razvita drugače kot naša.

Dotik je prvo čutilo, ki se razvije pri psu ter najbolj podobno človeškemu. Psi imajo pet kategorij receptorjev za čut – bolečina, premik in položaj telesa, temperatura, dotik, kemična stimulacija. Njihov vid je izvrsten za zaznavanje gibanja – tudi na daljavo in še posebno v mraku – slabo pa razločujejo negibne objekte. Psi slišijo zvoke višjih frekvenc kot ljudje. Zvoki, ki se nam zdijo glasni, pogosto oddajajo tone visokih frekvenc, ki lahko prestrašijo pse. Njihov čut za okus je precej manj razvit kot človeški. Poleg receptorjev za sladko, grenko, kislo in slano pa imajo razvite posebne receptorje za okus po mesu in maščobah.

Nos :)
Nos 🙂

Najbolj razvito čutilo pri psu je voh. Tako kot je nos je prevladujoč organ na pasji glavi, je center za voh prevladujoč v pasjih možganih. Za psa, voh oblikuje podobo sveta.

Psi vohajo v “stereo”. To pomeni, da ločeno procesirajo vonjave iz vsake nosnice, na ta način pa lahko določijo smer. Vonj zaznavajo tudi v veliko višji resoluciji, kot ljudje. Podobno kot pri digitalni fotografiji, kjer so pri sliki v nizki resoluciji podrobnosti zamegljene, pri sliki v visoki resoluciji pa ostre. Medtem, ko ljudje (večinoma) zaznavamo mešanice različnih vonjev, psi zaznajo vsak posamezen vonj. Tudi, če je en vonj prevladujoč, lahko psi še vedno ločijo druge manj izrazite vonjave.

Sposobnosti za voh se seveda razlikujejo glede na velikost, pasmo, dolžino nosu ter celo barvo kožuha (albino in psi z belo oz. svetlo dlako, lahko imajo močno oslabljene vohalne sposobnosti). Kljub temu pa je znanstveno dokazano dejstvo, da ima pes vsaj 44-krat boljši nos kot človek. Z rednim delom, se njihove sposobnosti diskriminacije vonjav razvijajo še dodatno, prav tako pa tudi njihove mentalne sposobnosti.

Neli išče igračo
Neli išče igračo

Ponuditi našemu štirinožcu možnost, da aktivno uporablja in razvija svoje naravne sposobnosti, je največje darilo, ki mu ga lahko poklonimo. Večina sodobnih psov dobi hrano od lastnikov, zato jim za preživetje ni potrebno uporabljati čutil ali nagonov. Mnogo aktivnosti, ki jih počnemo s svojimi psi (tek, pohodništvo, metanje žoge, agility, ipd.) vključuje hitrost, vzdržljivost, razburjenje, natančnost in kontrolo, le redke pa umirjenost in koncentracijo. Delo z nosom od psa zahteva mirnost in mentalno aktivnost ter stimulira širok spekter njegovih naravnih sposobnosti.

Če si želite psa naučiti poiskati najljubšo igračo, izgubljene ključe, skritega partnerja ali katero drugo od širokega spektra igric za delo z nosom, se nam pridružite na delavnicah za zabavno delo s psom.

Viri

William G. Syrotuck, Scent and the Scenting Dog. Barkleigh Productions, Inc., Mechanicsburg, Pennsylvania, 2013.

Viviane Theby, Smellorama! Nose games for dogs. Veloce Publishing Limited, Poundbury, Dorchester, 2010.

Anne Lill Kvam, The Canine Kingdom of Scent – Fun Activities Using your Dog’s Natural Instincts. Dogwise Publishing, Wenatchee, WA, 2012.

VONJ – FEROMONI IN VONJAVE

William G. Syrotuck

Primerjajte pasji nos s človeškim – veliko daljši je. Pasji olfaktorni reženj je mnogo večji od človeškega, zato je sposobnost njihovih možganov za zanavanje vonjav mnogo večja od naše. Psi imajo v nosu različne živčne celice, za zaznavanje vonja.

Ena od žlez (ki teče po celi dolžini neba v pasjih ustih, palačinkaste oblike) se odziva na vse kar se dogaja z velikimi zobmi psa. Vnet pasji zob, bo imel slabšalen učinek na njegovo sposobnost zaznavanja vonja. Zato je ključnega pomena, da smo pozorni na stanje pasji zob, saj so vohalne žleze blizu velikih pasjih zob. DogNasalAnat

V pasjem nosu je veliko več čutnih celic za voh, kot v človeškem. Vonj, ki potuje skozi pasji nos, potuje mimo teh »senzorjev« oziroma čutnih celic – vsaka molekula vonja se poveže s kompatibilno celico. Živci nato prenesejo informacijo molekule vonja v pasje možgane, kjer se identificira. Raziskave kažejo, da te prenosi potekajo v obliki kratkih električnih impulzov, ki se sprožijo, ko molekula vonja najde in se poveže s pravo čutno celico v nosu.

Notranjost nosa je prekrita s sluznico. Vonj mora torej biti topen z vodo, da ga pasji vohalni organ lahko zazna. Primer netopne snovi je delec jekla, ki se ne raztopi v vodi. Potem, ko se molekule raztopijo v sluznici, se povežejo z čutnimi celicami in sprožijo impulze, ki informacijo sporočijo možganom.

Po eni od teorij, je vsaka molekula vonja drugačne oblike. Molekula se mora povezati s čutno celico, ki odgovarja njeni obliki, drugače je možgani ne bodo zaznali. To se imenuje teorija »ključa in ključavnice«. Druga teorija pravi, da ima vsaka molekula vonja svojo radijsko frekvenco. Pod nosom, imajo psi živec, ki lahko zaznava različne radijske frekvence. Ta teorija ni dokazana in med znanstveniki ni priljubljena. Najširše sprejeta je teorija ključa in ključavnice.

Zakaj imajo posamezniki različen vonj? Vonj je kombinacija potu in bakterij (na telesu), temu se reče telesni vonj. Deodoranti pobijajo bakterije. Anti-perspiranti poizkušajo zmanjšati količino potu, ter s tem količino telesnega vonja.

Živali imajo po celem telesu apokrine potne žleze, ljudje pa le ekrine potne žleze. Zato živalsko telo proizvaja več vonja, kot človeško. Nobene razlike ni, med psom izšolanim za iskanje ljudi, drog ali eksploziva. Procesi so enaki, le struktura molekul vonja je različna.

Adrenalin v telesu sproži različne kemične spremembe, ki pridejo na površino in se mešajo s potom, ter proizvajajo različne vonjave, ko jih bakterije začnejo razkrajati. Vonju strahu pravimo feromoni, t. j. še en zelo poseben vonj, ki ga oddaja telo. Če pohodite mravljo, boste opazili, da ostale mravlje začnejo hiteti. To se zgodi, ker mravlje v bližini začnejo oddajati vonj, ki ostale opozori, da je kolonija v nevarnosti. Na ta način, živali zaznavajo prisotnost nevarnosti.

Mravlje se med seboj sporazumevajo s feromoni, ne morejo pa se sporazumevati s pticami ali drugimi žuželkami. Ena vrsta živali, ne zaznava feromonov druge vrste, razen v primeru ljudi. Druge živalske vrste, lahko zaznajo človeške feromone. To je izjema, splošnega pravila. Vendar so feromoni precej novo področje preučevanja.

Izvajajo se raziskave, v katerih uporabljajo pse za odkrivanje skizofrenih v umobolnicah, saj le-ti ves čas oddajajo feromone. Vonj strahu so čisti feromoni. Tesnoba in druga čustva lahko sprožijo drugačen vonj in se razlikujejo od vonja strahu.

Pot sestavlja osem kemičnih snovi. Na človeškem telesu načeloma vedno najdemo pet različnih bakterij. Vonj torej sestavlja kombinacija osmih kemičnih snovi in petih različnih bakterij. Kot vidite, dobimo okoli 5565 različnih vonjev. Ko vas je strah ali se počutite krive ipd., se različne kemične snovi mešajo, zato oddajate drugačen vonj. Zato različni ljudje oddajajo drugačen vonj, ko jih je strah, ipd.

Psa lahko izšolate, da odkrije ljudi, ki jih je strah, ali na primer skizofrenike. Človek, ki se čuti krivega, se navadno poti iz apokrinih žlez. Človek v »normalnem stanju« se ne poti iz teh žlez. Vonj krivega človeka je močan in lahko zaznaven, t. j. vonj po strahu (verjetno pred odkritjem).

T. i. topel vonj, so mikroskopski koščki kože, ki plavajo po zraku in prenašajo pot in bakterije. Pes voha z nosom v zraku in sledi zračnim tokovom. Če koščki kože počivajo na tleh, bodo nekoliko oddaljeni od osebe, odvisno od vetra. T. i. hladen vonj je sled, ki jo oseba pusti na tleh, s tem ko pohodi in zmečka rastline na svoji poti. Pohojene rastline izpustijo različne tekočine, ki jih bakerije v zemlji takoj začnejo razgrajevati. Zato imajo stopinje drugačen vonj kot pot in »človeške« bakterije.

Izvorni članek najdete na siriusdog.com.